Nizozemska konoplja

Zakaj je Nizozemska dovolila uporabo (in gojenje) konoplje? Kot je dobro znano, je Nizozemska politika do določene mere posebna. Ne da take vrste politike ne bi mogli prepoznati drugod. Švica je npr. naredila nekaj zanimivih korakov v smeri legalizacije. Vendar se liberalen odnos Nizozemske vlade do drog, zdi neprimerljiv s koraki katerekoli druge vlade. Nizozemska mimogrede ni edina, kjer bi bile take spremembe predlagane, da bi umaknili kazensko preganjanje uporabe drog.

Da bi razumeli, zakaj je Nizozemski način poseben, pa se moramo pomakniti v zgodovinsko ozadje nizozemskega sistema in ugotoviti ne le, zakaj so taki zakoni bili sprejeti, temveč, zakaj so sploh bili predlagani.

Ti zakoni zadevajo Nizozemski korporativizem, saj izhajajo iz njegovih tipičnih karakteristik. Od srede 19. stoletja dalje je bilo na Nizozemskem neko ravnovesje sil, predvsem v politiki. Protestanti, katoliki in sekularizirani liberalci so nagovarjali nekje približno enako veliko množico posameznikov, kar je onemogočalo vzpon katerekoli od teh strank na vrh oz. v večinsko podporo. To je trajalo dovolj dolgo dolgo časa, da so stranke za svoj obstoj iskale in našle prilagojene načine.

Ker je razdrobljenost predstavljala oviro za nadvlado določene stranke in uveljavitev njenih predlogov in načel, se noben on političnih programov ni mogel oblikovati in uveljaviti, je to pomenilo frustracije v strankah. To se je spremenilo v 20. letih 20. stol., ko se je delovni radikalizem tako razširil in pritiskal na vsako od njih, da je pristala na pogajanja, ki pa so uveljavila v pacifikaciji (sskj: uveljaviti mir, navadno s silo) starih zadev. Z dogovorom o tem (Stuurman, 1983) se je v drugi plan postavilo cilje strank in v zameno pa je vsaka od strank sprejela podporo za svoje najbolj bistvene reforme oz. zahteve. Vse to se je izrazilo v zelo modernizirani pravni in politični infrastrukturi. Kot rezultat tega je lahko vsaka verska (pod)skupina upravljala s svojimi storitvami, tudi šolo, s popolno oz. sorazmerno finančno podporo vlade. Od te točke dalje je postalo splošno, da vsaka podskupina v družbi sama in ločeno od ostalih rešuje svojo problematiko, brez da bi se država v to vmešavala. Sistem je tako temeljil na visoki meri tolerance (strpnosti ) do manjšin (npr. ciganov) in enakomerni stopnji nadzorovanja in vmešavanja v povojnem obdobju. Nizozemska je postala tako ena izmed najbolj perspektivnih in naprednih v svetu, v povojnem obdobju.

Kljub vsemu pa je prihodnost nizozemske tolerantnosti vprašljiva prav tako, kakor je bila presenetljiva njena angažiranost za tak način vladanja, saj je ta le temeljil na notranjem konfliktu in nerazrešenih nacionalnih vprašanjih, bolj kot na neki stanovitni in splošno uveljavljeni miselnosti naroda kot takega. Kljub temu, pa naj bi bili ljudje v mestih bolj strpni in naj bi v večji meri nasprotovali sankcijam povezanim z uporabo konoplje. To je pred časom potrdila tudi študija (vir).  To velja tako za Amsterdam, kot tudi za druga evropska mesta, kot so Kopenhagen, Berlin in Manchester. Poleg tega pa je vredno omeniti, da je Nizozemska najbolj urbanizirana država v Evropski uniji.